Glineni lonci za sobne rastline - naravni regulator vlage ali le lep okras?
Glineni oziroma terakotni lonci se v naših domovih uporabljajo že stoletja. So naravni, lepo se vključijo v skoraj vsak prostor in sčasoma dobijo značilno patino. Toda njihova največja posebnost ni videz, temveč poroznost.
Neglazirana žgana glina vsebuje množico drobnih por, skozi katere lahko prehajata voda in zrak. Zaradi tega se glineni lonec obnaša precej drugače kot plastičen ali glaziran keramični lonec: voda ne izhlapeva samo s površine zemlje, ampak tudi skozi stene posode. Posledično se substrat hitreje suši in korenine imajo praviloma bolj zračno okolje.
To je lahko velika prednost – ali pa težava. Vse je odvisno od rastline in prostora.
Ali glineni lonci povečujejo vlago v prostoru?
Ko zalijemo rastlino v glinenem loncu, del vode vpije tudi glina. Vlažen lonec lahko zato za nekaj časa potemni in postane hladen na dotik. Voda nato počasi izhlapeva z njegove zunanje površine.
S tem glineni lonec res oddaja nekaj vlage v zrak, vendar od enega ali dveh loncev ne smemo pričakovati, da bosta delovala kot sobni vlažilnik.
Veliko pomembnejši vir vlage je sama rastlina. Vodo, ki jo korenine sprejmejo iz zemlje, rastlina deloma oddaja skozi liste s transpiracijo. Raziskava v pisarniških prostorih je pokazala, da so rastline glede na vrsto in letni čas oddajale približno 35–68 g vode na rastlino na dan, vendar se je velik del te vlage izgubil zaradi izmenjave zraka in vezave vlage na površine v prostoru.
Zato na vprašanje:
»Za koliko odstotkov bo glineni lonec dvignil zračno vlago v sobi?«
ni mogoče dati univerzalnega odgovora.
Odvisno je od velikosti prostora, temperature, začetne relativne vlažnosti, prezračevanja, velikosti rastline, površine listov, števila rastlin in količine vode v substratu. V zelo prezračevanem prostoru je lahko učinek skoraj neopazen.
V eni novejši raziskavi je osem rastlin Epipremnum aureum v konkretnem naravno prezračevanem pisarniškem okolju povzročilo povprečno povečanje relativne vlažnosti za približno 13,5 odstotne točke. To pa nikakor ne pomeni, da bo osem rastlin v vsakem domu naredilo enako – pogoji prostora odločilno vplivajo na rezultat.
Če želite dejansko vedeti, kaj se dogaja v svoji dnevni sobi ali pisarni, je mnogo bolje kupiti preprost higrometer kot ugibati.
Za številne sobne rastline je območje okoli 40-50 % relativne zračne vlage prijetno, medtem ko lahko ogrevani prostori pozimi postanejo bistveno bolj suhi.
TRIK
Več rastlin postavite skupaj. Tako nastane nekoliko bolj vlažna mikroklima neposredno okoli listov, saj se združita izhlapevanje vode iz substrata in transpiracija rastlin.
Zakaj so glineni lonci dobri za korenine?
Največja prednost terakote je prav hitro izgubljanje odvečne vlage. Pri plastičnem loncu voda večinoma izhlapeva skozi zgornjo površino substrata in odteka skozi drenažne odprtine. Pri neglazirani terakoti pa vlaga prehaja tudi skozi stene lonca. Zato se območje korenin praviloma hitreje suši. To je zelo koristno pri rastlinah, katerih največji sovražnik je stalno mokra zemlja.
Glineni lonci so zato še posebej zanimivi za:
- kaktuse,
- večino sukulent,
- aloje,
- krasule oziroma tolstice,
- sansevierije,
- zamije,
- številne mediteranske dišavnice,
- rastline, pri katerih pogosto prihaja do prekomernega zalivanja.
Dobro se lahko obnesejo tudi pri številnih drugih sobnih rastlinah, če prilagodimo zalivanje.
Manj praktični pa so za rastline, ki želijo stalno nekoliko vlažen substrat. Pri takšnih rastlinah lahko velika terakota v zelo toplem in suhem prostoru pomeni, da bomo morali zalivati precej pogosteje.
Pred sajenjem novega glinenega lonca naredite …
Popolnoma suh glineni lonec lahko ob prvem zalivanju začne vleči vodo iz svežega substrata.
Zato je koristno nov sadilni lonec pred sajenjem dobro namočiti. Pri novem poroznem glinenem loncu priporočamo namakanje v vodi čez noč, da lonec po presajanju ne odvzame preveč vlage substratu.
Praktičen postopek priprave glinenega lonca pred sajenjem je zelo preprost. Nov lonec najprej dobro speremo, nato pa ga potopimo v čisto vodo in pustimo, da se glina temeljito prepoji. Najbolje je, da ga v vodi pustimo nekaj ur, lahko tudi čez noč. Pred sajenjem ga vzamemo iz vode in počakamo, da odvečna voda odteče. Preverimo tudi, ali je drenažna odprtina na dnu lonca prosta, nato dodamo primeren, zračen substrat in posadimo rastlino. Po sajenju rastlino temeljito zalijemo ter pustimo, da vsa odvečna voda prosto odteče skozi dno lonca.
Na dno lonca ni treba nasipati debele plasti kamenja ali proda. Za zdrave korenine sta veliko pomembnejša odprta drenažna luknja in kakovosten, dovolj zračen substrat. Če nas skrbi, da bo skozi večjo odprtino uhajala zemlja, jo lahko prekrijemo z majhnim koščkom mrežice. Ta zadrži substrat, hkrati pa vodi še vedno omogoča nemoten odtok.
TRIK: Kaj pa star glineni lonec?
Če bomo ponovno uporabili lonec, v katerem je že rasla druga rastlina, ga najprej dobro očistimo. Odstranimo star substrat in korenine ter s krtačo zdrgnemo notranjo in zunanjo površino. Pri glinenih loncih se minerali zaradi poroznosti pogosto nabirajo po velikem delu posode. To je še posebej pomembno, če je bila prejšnja rastlina bolna.
Koliko pogosteje moramo zalivati rastline v glinenih loncih?
Pri zalivanju rastlin v glinenih loncih se pogosto naredi največ napak, saj ni mogoče določiti enotnega pravila, kako pogosto jih moramo zalivati. Ne drži na primer, da moramo glineni lonec zaliti vsakih pet dni, prav tako ne moremo trditi, da rastlina v njem vedno potrebuje vodo dvakrat pogosteje kot v plastičnem loncu.
Hitrost sušenja substrata je odvisna od številnih dejavnikov, med drugim od velikosti lonca, debeline in poroznosti gline, vrste substrata ter velikosti in olistanosti rastline. Pomembne so tudi razmere v prostoru: temperatura, količina svetlobe, relativna zračna vlaga, letni čas ter zračenje oziroma gibanje zraka. Manjši in zelo porozni glineni lonci se lahko v toplem, sončnem in suhem prostoru posušijo presenetljivo hitro, medtem ko bo večji lonec v hladnejšem prostoru vlago zadrževal precej dlje.
Topel in suh zrak povečuje izgubo vode iz substrata in transpiracijo skozi liste, zato rastlina praviloma potrebuje pogostejše zalivanje. V hladnejšem, manj svetlem in bolj vlažnem okolju pa se zemlja suši počasneje in so presledki med zalivanji lahko daljši. Najboljše pravilo je zato, da ne zalivamo po koledarju, temveč preverjamo vlažnost substrata in potrebe posamezne rastline.
ZANIMIVOST: Zato zalivajte rastlino - ne koledarja.
Potisnite prst nekaj centimetrov v substrat ali preverite težo lonca. Pri kaktusih in sukulentah pustimo substrat pred naslednjim zalivanjem precej oziroma popolnoma presahniti. Pri tropskih zelenih rastlinah pogosto zalijemo prej, ko se posuši zgornji del substrata. Ko zalivamo, je praviloma bolje zaliti temeljito, tako da nekaj vode priteče skozi drenažno odprtino. Vodo iz podstavka nato odstranimo. Tako pomagamo tudi izpirati presežne mineralne soli.
Zakaj glineni lonec dobi bele lise?
Bele lise so ena najbolj značilnih posebnosti starejših glinenih oziroma terakotnih loncev. Na njihovi zunanji površini se lahko sčasoma pojavijo bele pikice, svetli obroči, večje lise ali celo trša bela skorja. Ob takšnem pojavu marsikdo najprej pomisli na plesen, vendar v številnih primerih sploh ne gre zanjo.
Vzrok se skriva v porozni strukturi gline. V vodi iz vodovoda so naravno prisotni različni raztopljeni minerali, dodatne mineralne soli pa v substrat vnašamo tudi z umetnimi gnojili. Ko rastlino zalivamo, glineni lonec vpije del vode, ki skozi drobne pore počasi prehaja proti njegovi zunanji površini. Tam voda izhlapi, minerali in soli pa ostanejo na površini lonca. Z vsakim naslednjim zalivanjem se jih lahko nabere nekoliko več, zato postaja bela obloga postopoma vedno bolj opazna.
Takšna bela patina je pravzaprav lep praktičen prikaz tega, kako porozen je neglaziran glineni lonec in kako skozi njegove stene dejansko prehaja vlaga.
So bele obloge nevarne za rastlino?
Sama bela patina na zunanji strani lonca običajno ni razlog za paniko. Če pa se veliko soli nabira tudi v substratu, je zgodba drugačna. Visoke koncentracije topnih soli lahko koreninam otežijo sprejemanje vode in povzročijo poškodbe korenin, rjavenje konic listov, venenje ali slabšo rast. Zato zelo močne obloge na loncu razumite tudi kot namig: preverite kakovost vode in količino gnojila.
TRIK: Kako odstranimo bele lise z glinenega lonca?
Če je lonec prazen, je čiščenje preprosto. Najprej ga zdrgnemo s krtačo. Pri trdovratnih mineralnih oblogah lahko uporabimo raztopino: 1 del kisa + 3 deli vode. Lonec namočimo, obloge zdrgnemo in nato posodo zelo dobro speremo s čisto vodo. Pred ponovno uporabo naj bo lonec temeljito spran. Če je rastlina še vedno v loncu, nikoli ne uporabite močna čistila. Najvarneje je površino mehansko očistiti ali temeljitejše čiščenje opraviti ob naslednjem presajanju.
Bela obloga ali plesen? Poglejte teksturo
Mineralne obloge na glinenem loncu so običajno suhe, kredaste, kristalne ali trde, medtem ko je plesen navadno mehka, puhasta oziroma kosmata. Če je zunanja površina lonca neprestano vlažna in se na njej pojavlja puhasta bela prevleka, preverite pogostost zalivanja, zračenje in vlažnost prostora. Pri večini sobnih rastlin je priporočljivo, da se površina glinenega lonca med posameznimi zalivanji vsaj deloma posuši.
Kako zmanjšati nastajanje bele skorje?
Nastajanje bele skorje na glinenih loncih lahko zmanjšamo tako, da ne pretiravamo z gnojili in pri zelo trdi vodi po možnosti uporabljamo vodo z manj raztopljenimi minerali. Substrat občasno temeljito zalijemo, da voda odteče skozi drenažno odprtino in izpere odvečne soli. Pomembno je tudi, da lonec ne stoji v vodi v podstavku, saj lahko rastlina skupaj z njo ponovno vsrka izprane soli.
Glineni ali plastični lonec – kateri je boljši?
Noben ni univerzalno boljši.
Glineni lonec je odlična izbira, kadar želimo hitrejše sušenje substrata, več izmenjave zraka skozi stene posode in manj možnosti, da bi rastlina tedne stala v mokri zemlji.
Plastični ali glazirani lonec je primernejši, kadar želimo vlago v substratu zadržati dlje.
Zato lahko isto rastlino v različnih loncih zalivamo popolnoma različno.
Rastlina, ki v plastičnem loncu potrebuje vodo šele čez nekaj dni, jo lahko v majhnem glinenem loncu, postavljenem ob sončno okno, potrebuje občutno prej.
Zanimivost: Po barvi lonca lahko vidimo, koliko vode vsebuje
Terakota po zalivanju običajno potemni. Ko se začne sušiti, postaja ponovno svetlejša. Sčasoma se boste naučili že s pogledom in težo lonca približno oceniti, ali je v njem še veliko vode. To je eden od razlogov, zakaj so glineni lonci odlični za ljudi, ki imajo navado rastline preveč zalivati.
Kaj pa podstavek pod glinenim loncem?
Ne pozabite, da lahko vlažna terakota oddaja vlago tudi skozi dno.
Zato glinenega lonca ni dobro postaviti neposredno na:
- lesen parket,
- občutljivo pohištvo,
- leseno okensko polico,
- papir,
- tekstil ali druge površine, občutljive na vlago.
Uporabite neprepusten PVC podstavek.
Toda po zalivanju iz njega odstranite odvečno vodo. Lonec naj ne stoji več ur ali dni v vodi.
Kaj pa sobna vlaga pozimi?
V ogrevanem prostoru je lahko zrak zelo suh. Rastline tedaj hitreje izgubljajo vodo, še posebej če stojijo ob radiatorju ali drugem viru toplote.
Skupina velikih zelenih rastlin lahko lokalno pomaga ustvariti nekoliko bolj vlažno mikroklimo, vendar nekaj glinenih lončkov ni nadomestilo za vlažilnik zraka, kadar je celoten prostor izrazito suh. Raziskave kažejo, da na končno vlažnost prostora zelo močno vpliva tudi izmenjava zraka.
Če želite vedeti, ali imate težavo, postavite v prostor higrometer.
Meritev je boljša od občutka.
Glineni lonec ima eno veliko skrivnost
Njegova največja prednost je hkrati njegova največja slabost: diha in izgublja vodo.
Za sukulento je to lahko idealno. Za rastlino, ki obožuje stalno vlažen substrat, pa pomeni dodatno delo.
Zato rastline nikoli ne izbiramo samo glede na to, kateri lonec je najlepši. Upoštevamo njene korenine, potrebo po vodi, temperaturo prostora, svetlobo in naše navade pri zalivanju.
In če se na vašem starem terakotnem loncu čez čas pojavi nekaj bele patine, ga nikar takoj ne zavrzite. Pogosto ni bolezen ali plesen, ampak preprosto minerali, ki so skupaj z vodo potovali skozi glino in ostali na površini po njenem izhlapevanju.
Prav te pore so razlog, da je skromen glineni lonec še danes eden najbolj zanimivih in uporabnih loncev za vzgojo sobnih rastlin.








