Se vam zdi, da je vaš vrt postal zbirališče za nenavadne obiskovalce? Med listi, plodovi in stebli se pogosto skrivajo smrdljivci – mali vsiljivci, ki z neprijetnim vonjem in sesanjem rastlinskih sokov povzročajo veliko škodo. Na prvi pogled niso nevarni, a ko se razmnožijo, lahko popolnoma uničijo pridelek. Dobra novica pa je, da jih lahko uspešno preženeš, če jih pravočasno prepoznaš in ukrepaš na pravi način.
V nadaljevanju vam razkrijemo, kako prepoznati njihove sledi, kaj jih privlači in kateri naravni ukrepi delujejo najbolje. Z nekaj enostavnimi triki boste smrdljivcem pokazali, da vaš vrt ni njihov dom in rastline vam bodo hvaležne.
Smrdljivci – kdo so in zakaj delajo škodo?
Smrdljivci so drobne žuželke, ki jih prepoznamo po značilni ščitasti obliki telesa in neprijetnem vonju, ki ga sprostijo ob nevarnosti. Večinoma se hranijo z rastlinskim sokom, ki ga črpajo iz listov, stebel in plodov. To na rastlinah povzroča rumenenje, gubanje, sušenje in deformacije plodov. Najbolj dejavni so od pozne pomladi do jeseni, ob toplih dneh pa jih opazimo še več. Zelo radi se zadržujejo na paradižniku, paprikah, bučah, fižolu, robidah, jablanah in številnih okrasnih rastlinah.
Ker nimajo naravnih sovražnikov v velikem številu, se lahko hitro razmnožijo. Vrtne rastline napadejo v skupinah, zato se lahko škoda pokaže zelo hitro. Ob dotiku sprostijo smrad, ki deluje kot obramba pred plenilci, ravno zato jih je težko odstraniti ročno. So vztrajni, dobro preživijo visoke temperature in sušo, kar pomeni, da jih je treba odgnati preventivno in z več pristopi hkrati.
Zgodovina smrdljivcev – od kje prihajajo in kako so prišli v Evropo?
Prvotno so smrdljivci živeli v Aziji, predvsem na območju Kitajske, Japonske in Koreje. Najbolj razširjena vrsta pri nas rjavi marmorirani smrdljivec (Halyomorpha halys) se je v Evropo razširila razmeroma nedavno. Verjetno so prispeli z mednarodno trgovino in transportom rastlin, sadja ter lesene embalaže. Ker se dobro skrijejo in so zelo odporni, so jih potniki in tovornjaki nehote raznašali po svetu, brez naravnih sovražnikov pa so se hitro razširili.
Prvi večji izbruh populacije v Evropi so zaznali okoli leta 2007 v Švici in Italiji. Od tam so se začeli širiti tudi proti Balkanu in srednji Evropi. Danes so prisotni že skoraj povsod tudi v urbanih naseljih, saj se jeseni radi skrijejo v hiše, rastlinjake in tople grede in skladišča. Zaradi sprememb podnebja se njihova prisotnost vsako leto povečuje, zato postajajo eden najresnejših škodljivcev v sodobnem vrtnarstvu.
Prvi uradni ulov marmorirane smrdljivke v Sloveniji je bil spomladi 2017. Odrasle žuželke so bile prvič ujete s feromonsko vabo v Šempetru pri Novi Gorici sredi aprila 2017. Teden dni kasneje je bil najden še en osebek na parkirišču nakupovalnega centra v Novi Gorici. V poletnih mesecih istega leta so smrdljivke odkrili tudi na drugih lokacijah v okolici Goriškega, kar je nakazovalo na hitro širjenje po regiji.
Življenjski krog marmorirane smrdljivke
Marmorirana smrdljivka ima razmeroma hiter in učinkovit življenjski krog, kar ji omogoča hitro širjenje in veliko število potomcev. Spomladi se odrasle smrdljivke prebudijo iz skrivališč, kjer so prezimile, to so pogosto razpoke v stavbah, skladiščih, pod lubjem dreves ali med listjem. Ko se temperature dvignejo nad 10 °C, se začnejo pariti.
Samica v sezoni odloži več serij jajčec, najpogosteje na spodnjo stran listov. V eni skupini je lahko 20-30 jajčec, ki so svetlo rumene barve. Po nekaj dneh se iz jajčec izležejo ličinke, ki sprva ostanejo skupaj v skupinah. Preko petih razvojnih stopenj (nimfe) postopoma rastejo, spreminjajo barve in postajajo vse bolj podobne odraslim smrdljivkam. V tej fazi se začnejo aktivno hraniti z rastlinskim sokom, kar povzroča škodo na rastlinah.
V optimalnih razmerah rastlina razvije eno do dve generaciji na leto. Po končanem razvoju postane odrasla smrdljivka sposobna razmnoževanja in ponovi cikel. Jeseni, ko temperature padejo, poiščejo zavetje za prezimitev, pogosto tudi v naših domovih.
S čim se hrani marmorirana smrdljivka?
Marmorirana smrdljivka je polifagna žuželka, kar pomeni, da se hrani z zelo širokim naborom rastlin. Njeno glavno orožje je sesajoči rilec, s katerim prebode rastlinsko tkivo in izčrpa sokove. To povzroča poškodbe, kot so rumenenje listov, propadanje plodov in deformacije.
Najpogosteje napada:
- Zelenjavo – paradižnik, paprika, fižol, bučke, jajčevec …
- Sadje – jabolka, hruške, breskve, maline, robide, jagode, grozdje …
- Okrasne rastline – hortenzije, dalije, sončnice in številne grmovnice.
- Poljščine – koruza, soja, oljna repica.
Odrasle smrdljivke in njihove ličinke se hranijo na različnih delih rastline: na listih, steblih, cvetovih in plodovih. Na plodovih so vidne pikice, vdolbinice in suha mesta, ki vplivajo na videz in obstojnost pridelka. Poleg fizičnih poškodb lahko smrdljivke prenašajo tudi virusna obolenja, ki dodatno ogrozijo rastline.
Ker so prilagodljive in se hranijo z različnimi kulturami, jim je težko preprečiti dostop do hrane. Zato je pomembno, da redno opazujemo rastline in ukrepamo takoj, ko opazimo prve znake napada takrat jih je še možno uspešno zatreti.
Gospodarska škoda
V ZDA, kjer je marmorirana smrdljivka prisotna najdlje, je gospodarska škoda, ki jo je povzročila v kmetijski pridelavi, ocenjena na več milijard dolarjev. Leta 2010 je povzročila pridelovalcem jabolk na območju Srednjega Atlantika izgubo v višini 34 milijonov dolarjev, pridelovalci breskev pa so ob istem času beležili kar 50 % izgube pridelka.
V Evropi je največ škode doslej povzročila v Italiji, predvsem pri pridelavi hrušk in jabolk. V deželi Emilia-Romagna, v provinci Modena, je bilo leta 2015 zaradi močnega napada marmorirane smrdljivke poškodovanih kar 30–50 % hrušk. Z Madžarske poročajo o velikih izgubah pri pridelavi fižola in paprike, v Gruziji in Abhaziji pa je ogrožena pridelava lešnikov.
Poleg škode v kmetijstvu je marmorirana smrdljivka postala tudi moteč dejavnik v urbanih območjih. Zaradi svojega specifičnega načina prezimovanja se v jesenskem času množično seli v bližino človeških bivališč. V iskanju skupnega zimskega zavetja izločajo agregacijske feromone in se zbirajo na fasadah hiš, kar povzroča prave invazije insektov. Tak pojav je še posebej moteč v urbanih okoljih.
Pasti za lovljenje marmorirane smrdljivke
Pasti so ena izmed najbolj učinkovitih in okolju prijaznih metod za zmanjševanje populacije marmorirane smrdljivke na vrtu. Namenjene so predvsem odvračanju in lovljenju odraslih osebkov, še preden odložijo jajčeca ali povzročijo večjo škodo.
Vrste pasti:
- Feromonske pasti – uporabljajo specifične feromonske signale, ki privabljajo odrasle samce in samice. Postavimo jih ob robove vrta ali okoli najbolj ogroženih rastlin. Feromonske pasti so še posebej učinkovite spomladi in poleti, ko se žuželke aktivno gibljejo.
- Pasivne lepilne pasti – preproste pasti z lepilom, na katere se smrdljivke primejo. Lahko jih kombiniramo s privlačnimi rastlinami ali kosom sadja, ki jih vabi v past.
- Vabne pasti s hrano – kombinacija sladkega ali fermentiranega vabila in zadrževanja smrdljivk v zaprti posodi. Takšne pasti so učinkovite za nadzor populacije, še posebej na manjših površinah.
Nasveti za uporabo pasti:
- Pasti postavimo na začetku sezone, preden se smrdljivke množijo.
- Redno pregledovanje pasti omogoča, da odstranimo ujete žuželke in preprečimo, da bi se razgradile ali privabile druge škodljivce.
- Pasti je najbolje kombinirati z drugimi metodami, kot so ročno odstranjevanje, pokrivanje rastlin in naravni sovražniki, saj sami ne zagotavljajo popolne zaščite.
S pravilno uporabo pasti lahko znatno zmanjšamo populacijo marmorirane smrdljivke in preprečimo večjo škodo na pridelku, obenem pa ohranimo vrt prijazen do narave.
Naravne metode varstva rastlin proti marmorirani smrdljivki
Zaenkrat je najbolj učinkovit in hkrati okolju prijazen način preprečevanja škode, ki jo povzroča marmorirana smrdljivka, uporaba proti insektnih mrež. V pridelavi sadja se za ta namen uporabljajo protitočne mreže, pogosto nadgrajene s stranskimi mrežami, ki popolnoma preprečijo dostop stenicam do rastlin. Popolno zamreženje nasadov je potrebno izvesti takoj po cvetenju sadnega drevja.
Uporabljajo se tako enovrstni sistemi mrež kot tudi bločni sistemi. Pri bločnem sistemu je treba posebno paziti, da so dobro zatesnjeni vsi spoji mrež, saj sicer žuželke najdejo pot do rastlin. Učinkovitost bločnega sistema je sicer nekoliko nižja v primerjavi z enovrstnim sistemom.
Za dodatno zaščito rastlin lahko uporabite tudi naravno sredstvo proti hroščem, kot je Hrošči STOP, ki pomaga zmanjšati populacijo hroščev in drugih sesalcev rastlinskih sokov, ne da bi škodovali koristnim organizmom ali okolju.
Marmorirana smrdljivka je vztrajen škodljivec, ki lahko hitro povzroči opazno škodo na sadju, zelenjavi in okrasnih rastlinah. Najboljša obramba je preprečevanje in redno spremljanje rastlin, uporaba pasti ter proti insektnih mrež, ki preprečijo dostop stenicam do rastlin.
Ključno je ukrepati pravočasno, še preden se populacija poveča, ter kombinirati različne nekemične metode varstva. S premišljenimi in doslednimi ukrepi lahko zaščitimo rastline, ohranimo zdrav pridelek in preprečimo širjenje teh nadležnih žuželk.








