VRTNICE – kraljice vrta

Čeprav tudi med rožami obstajajo trendi in moda, se vrtnice hitro znajdejo v vsakem vrtu. Zaradi zelo lepih cvetov je vrtnica še iz časa stare Grčije cenjena kot kraljica cvetočih rastlin. Število vrst vrtnic, ki so danes na voljo na trgu, lahko zmede tako izkušene kot tudi nove ljubitelje, vsako leto pa je na tržišču na voljo veliko novitet.

VRTNICE V MODERNIH VRTOVIH

Vse vrtnice so hibridi, ki so nastali iz divje vrste Rosa canina ali kakšne druge  samozasejane vrtnice. Divja vrtnica cveti redkeje kot njen hibrid, ima drugačen cvet in veliko več trnov po steblu.

S križanjem samozasejanih vrtnic so skozi stoletja nastajale nove sorte vrtnic. Večina modernih vrtnic ima svetleče liste in celo poletje ter jesen neprestano čudovito cveti. Vrtnica ima pred ostalimi rastlinami v parku in na vrtu prednost v tem, ker so njene raznolike sorte na voljo v višini od zgolj 30 centimetrov do celo 5 metrov, nadalje so lahko v različnih oblikah – grmičaste, stebelne, plezavke, vzpenjavke, prekrovne itd. Vse to jim omogoča brezmejene možnosti uporabe.

Floribunde – to je velikocvetno grmovje, visoko 60 do 110 cm, na katerem cvetovi neprestano cvetijo. Sicer so cvetovi manjši kot pri čajevkah, v skupinah pa tudi dlje trajajo. Z vonjem se ravno ne ponašajo, a so v primerjavi s hibridnimi čajevkami odpornejše na bolezni, lažje jih je vzgojiti in primerne so za vzgojo v gredicah. Primeri hibrida floribunde so: bela vrtnica Iceberg, rdeča vrtnica Betty Prior, pisana vrtnica Masquerade.

Čajevke ali tea hibridi – razvile so se sredi 19. stoletja kot prve moderne vrtnice in danes so najbolj razširjene. Zrastejo 60 do 100 cm, imajo pokončno cvetno kupolo in velik posamezni cvet na dolgih poganjkih ali v manjših skupinah, so zelo dišiče in večkrat cvetijo.

Poliante („mnogocvetne“) – so grmovi in plezavke z velikimi skupinami manjših cvetov. Visoke so od 35 do 90 cm, torej bolj nizke, imajo pa preproste cvetove, ki so združeni v velike socvetne šope. Poleg bogatega cvetenja, nizke rasti in močnega barvnega učinka so te vrtnice tudi izredno odporne na nizke temperature in bolezni.

Hibridne poliante – visoke so do 100 cm, so mnogocvetne in pogosto cvetijo. Vedno bolj se uporabljajo tudi za sajenje na javnih zelenih površinah in v dvoriščih, ker dajejo z obilnim cvetenjem in intenzivnimi barvami poseben učinek in vedno bolj izrivajo ne zgolj vrtnice čajevke, temveč tudi druge rastline.

Mini vrtnice – visoke so 20 do 40 cm, imajo veliko drobnih cvetov, majhne liste in uporabljajo se za sajenje ob robovih gredic ali poti, za skalnjake, pa tudi kot lončnice v hiši ali na balkonu.

Patio vrtnice (pritlikave vrtnice) – navadno ne zrastejo več kot 55 cm, nastale so pa kot odgovor na potrebe vzgojiteljev, ki so iskali takšne vrtnice, katerih grmovi bi se lahko vzgajali na gredicah v manjših vrtovih oz. za sajenje ob robovih gredic pred višjimi vrtnicami.

Grmaste vrtnice – so večje od čajevk. Pri njih gre za združitev več skupin vrtnic s preprostimi ali polnimi cvetovi, zaradi svoje velikosti pa niso primerne za cvetne gredice, saj rastejo soliterno, podobno kot vrtnice Alba, Centfolie, Noisette, Rugosa …

Vzpenjavke – to so kultivirane čajevke ali floribunde s krutimi poganjki, ki zrastejo do 5 metrov visoko in imajo srednje ali velike cvetove, sicer pa večkrat cvetijo. Če so privezane ob oporo, se vzpenjajo, zato se uporabljajo predvsem ob ograjah, kot okrasi ob stenah hiš, lokih …

Prekrovne vrtnice – so grmaste vrtnice, ki se razvijajo v širino, imajo majhne cvetove in dolgo cvetijo. Uporabljajo se za prekrivanje večjih površin, zrastejo pa do 2 m. Veje prekrovnih vrtnic se lahko usmerijo proti zemlji ali pa po njej plezajo. Razlikujejo se tudi po višini in širini, ki jo dosežejo – recimo nizke prekrovne rastline zrastejo do 50 cm višine in se širijo 150 cm v krogu, visoke prekrovne rastline pa zrastejo vsaj 100 cm v višino in se širijo v krogu 150 cm ali več.

Stebelne vrtnice – kultivirane čajevke ali floribunde, visoke do 150 cm, imajo izraženo deblo in krošnjo, polno cvetov.

SAJENJE VRTNIC

Vrtnice sadimo jeseni ali spomladi. Da bi mlade sadike vso energijo usmerile v razvoj korenin, je bolj priporočljivo jesensko sajenje (najbolje kar novembra). Do spomladi bodo razvile močan koreninski sistem. Vrtnice, posajene jeseni, bodo zacvetele prej kot tiste, ki jih sadimo spomladi. Glede na vremenske razmere se vrtnice lahko sadijo tudi marca in aprila, izbira meseca pa je odvisna od temperature tal in zraka.

Navadne sadike vrtnic (nekontejnirane) se lahko sadijo najpozneje do sredine januarja, kontejnirane – z zemljo – pa se sadijo skozi celo leto, razen takrat, ko so tla zamrznjena.

Vrtnice imajo najraje humusna tla, ki so rahlo kisla – s pH-vrednostjo med 5,5 in 6,5 – in lego, kjer je dnevno vsaj pet do šest ur sonca. Če tla niso rahla, zračna in humusna, jih oplemenitite z dodajanjem organskega gnojila za vrtnice in organske zemlje s kokosovimi vlakni.

Pri izbiri lege je treba paziti, saj vrtnice ne uspevajo tam, kjer se voda zadržuje v tleh, saj vlažna tla omogočajo razvoj glivic.

Tla, kjer rastejo vrtnice dlje kot dve leti, toda jeseni niso redno pognojena, trpijo zaradi t. i. nasičenosti z vrtnicami. Vrtnice na takšni gredici so dovzetne za bolezni, mlade sadike pa se ne bodo prijele, saj nežne koreninice ne bodo mogle iz globine tal posrkati hranil, ki jih potrebujejo za rast in razvoj. Če boste novo sadiko kljub temu sadili ravno na takšno mesto, naredite tako: izkopljite luknjo, globoko 50 cm in široko 60 cm. Vanjo dodajte povsem novo zemljo.

S pravilno nego vrtnic, zalivanjem, obrezovanjem in gnojenjem boste z gredic odpravili prej omenjeno nasičenost z vrtnicami. Nasprotno pa vrtnice zelo dobro uspevajo na zelenjavni gredici, ki je že več let redno gnojena in obdelovana.  

Za sajenje navadni sadik je treba izkopati sadilne jame, široke in globoke od 30 do 40 cm. V sadilno jamo se najprej doda 10 cm organske zemlje, nato še 10 cm izkopane zemlje, vse skupaj pa se dobro premeša z lopato. Nato dodajte pest ali dve Organskih vrtnic, ki bodo s svojo sestavo, ki je idealna za vrtnice, omogočile bogato cvetenje.

Če ste se za sajenje odločili sredi spomladi, dodajte na področje korenin 4 žličke Organske simbioze, ki bo pripomogla, da bo vrtnica razvila močan in zdrav koreninski sistem.

Potem ko sadilno jamo prekrijete z zemljo nekje do 2/3, vzemite sadiko in jo postavite v sadilno jamo tako, da bo korenina prosto padala po sredini in se ne bo prepogibala ali tlačila ob robovih sadilne jame. Z eno roko okoli korenine narahlo zakopljite preostanek zemlje, z drugo pa vrtnico narahlo „pretresite“, da bi se zemlja bolje oprijela korenin – brez dodatnega zraka. Ko ste sadilno jamo napolnili z zemljo, jo okoli vrtnice dobro potepljajte z nogo, po površini dodajte še malo zemlje in obilno zalijte. Nadzemni del vrtnice skrajšajte na 3 do 5 popkov.    

Velja splošno priporočilo, naj mesto cepljenja vrtnice ostane 3 do 5 cm pod površino tal, da se korenine ne bi izsušile. Nekateri vrtnarji pa priporočajo ravno obratno – naj bo mesto cepitve 3 cm nad tlemi, saj naj bi s pogreznitvijo zemlje, do česar pride nekaj tednov po sajenju, na površini sadilne jame nastal t. i. krožnik. V njem se zadržuje voda, obstaja pa tudi nevarnost gnitja korenin, če je mesto cepitve v zemlji. Če bo mesto cepitve nad površino tal, se to ne bo zgodilo. Če se boste odločili za takšno tehniko sajenja, pred zimo dobro pokrijte z zemljo, da bo mesto cepitve prekrila za vsaj nekaj centimetrov in ga tako zaščitila pred zamrznitvijo.   

Vrtnico je treba pri sajenju držati, da bi se lepo pokončno ukoreninila.

Obrezovanje se začne prvo leto po sajenju med cvetenjem, pri čemer je priporočjivo redno odstranjevanje odcvetelih cvetov. Vrtnice, ki so že dolgo zasajene, je treba vsako spomlad obrezati in jim s tem odstraniti posušene veje in tiste, ki se razvijejo iz osrednjega dela grma. Odstraniti je treba predvsem divje poganjke.

Veje s cvetovi vrtnic, ki so namenjene za v vazo, je treba vedno rezati z vrtnarskimi škarjami, in sicer s poševnim rezom.

ŠKODLJIVCI IN BOLEZNI NA VRTNICAH

Listne uši so najpogostejši škodljivci na vrtnicah, v organskem vrtu pa se jih odpravi s pršenjem bioloških pripravkov iz kopriv. Česen je dober sosed, ki pridno preganja uši.

Učinkovito sredstvo brez agrokemikalij je tudi Uši na vrtnicah STOP! To sredstvo je namenjeno krepitvi in večji odpornosti tudi sadnih dreves in jagodičevja pred listnimi ušmi. Uporablja se z zalivanjem ali pršenjem.

Če ste se odločili za pršenje, to naredite, ko pride nekaj oblačnih dni, da ne bi na listih nastale opekline. Deluje dolgotrajno, celo med močnimi dežnimi nalivi, uporablja se pa lahko tudi večkrat letno. Ker je proizvod popolnoma naraven in ne vsebuje nobenih kemikalij, lahko plodove uživate še isti dan.

Dolgoletni običaj je, da se vrtnice sadijo v vinogradih, ker so malo nežnejše od vinske trte, zato se bolezni najprej opazijo na njih. Na vrtnicah se najpogosteje pojavijo pepelovka, črna pegavost, rja, rožna peronospora. Pri vseh teh boleznih listi vrtnic izgubijo svežo zeleno barvo in se začnejo sušiti. Poškodovane liste je treba odstraniti in uničiti; najbolje jih je kar sežgati.  

Pepelovka se pojavi kot bela prevleka na listih in popkih. Zlahka jo opazimo že na začetku vegatacije, če zasledimo rahlo vzdignjene rdečkaste površine zgornje strani lista. Listi se nagubajo in začnejo prezgodaj odpadati. K razvoju te bolezni pripomorejo nezračni položaj, pomanjkanje vlage v tleh, pomanjkanje hranil in vroči dnevi, ki jim sledijo mrzle noči.

Črna pegavost se širi še hitreje kot pepelovka in ko se enkrat pojavi, se je težko znebimo. Bolezen je prepoznavna po temno rjavih do črnih pegah z nepravilnimi oblikami. Pojavljajo se na zgornji strani listov in imajo premer od 2 do 12 mm. Gliva, ki povzroča bolezen, naknadno izloča etilen, ki pozneje povzroča rumenje listov in njihovo odpadanje. Zaradi tega lahko že julija zasledimo značilne slike golih grmov vrtnic.

Patogeni mikroorganizmi prezimijo na odpadlem listju ali na vejah vrtnic, zato je pomembno, da odpadlo listje redno odstranjujemo, okužene veje pa obrezujemo.

Z zaščito je treba začeti že maja. Ustreza ji vroče in vlažno vreme sredi julija in avusta. Medtem ko se pepelovka pojavi na zgornjih listih, se začne pegavost širiti pri spodnjih listih.

Rožna peronospora napada vse dele rastlin. Zanjo je značilna zlasti rumenitev listja, na katerih se pojavijo temnejši madeži, ki so različno veliki. Opazne so tudi spremembe na pecljih. Bolezen, ki je že napredovala, povzroča odpadanje listov že pri rahlem stresanju vej. Za razvoj te bolezni je nevarna zlasti deževna pomlad.

Pri preventivi vrtnic pred boleznimi moramo upoštevati nekaj pravil:

  • Program zaščite se začne, ko rdeča barva brstov in listov prehaja v zeleno, oz. maja.
  • Bolezni se hitreje širijo (in odkrijejo) v pregostih nasadih – spoštujte prostorske potrebe vrtnic.
  • Večini patogenih mikroorganizmov ustrezata toplo vreme in vlažno okolje, zato raje obilno zalijte enkrat na teden kot vsak dan po malem.
  • Zalivajte izključno korenine vrtnic (nikoli jih ne pršite po listih ali cvetovih).
  • Za preprečevanje okužbe vrtnic je najbolj priporočljivo rastline krepiti. Homeopatsko sredstvo Bolezni STOP se uporablja pred pojavom bolezni. Temelji na koncentratu fungi complex 1, najbolj učinkovito pa deluje, če ga uporabljamo kot vodno raztopino, s katero zalivamo. Je preprosto za uporabo in popolnoma varno tako za ljudi kot tudi za okolje.

Bolezni STOP so naravni ekstrakt, ki rastline krepi, jim povečuje odpornost na bolezni, kot so plesen, pegavosk, rja in druge.

Čim pogosteje uživajte v posebnem vonju vrtnic in bogastvu barv ter oblik, ki jih te ponujajo. Včasih je dovolj tudi ena sama mini vrtnica v okrasni posodi na balkonu, da prebudi pesniško dušo ali človeka pomiri po napornem dnevu. Zagotovo boste našli prostor za vsaj eno vrtnico.

Ostali nasveti
0