BOLEZNI PLODOVK

Rastlinske vrste, ki jih vzgajamo, so dovzetne za različne bolezni in napade škodljivcev. Rastline, ki rastejo v optimalnih pogojih, so odpornejše, redko zbolijo in tudi škodljivci jih redko napadejo. Toda razmere, v katerih jih vzgajamo, lahko znatno odstopajo od idealnih in so kot takšne vzrok za stres rastlin in posledično njihovo manjšo odpornost na bolezni.

Bolezni rastlin lahko glede na vzrok nastanka razdelimo v dve osnovni skupini: patološke bolezni, ki jih povzročajo glive, virusi ali bakterije, in bolezni, katerih povzročitelji so fiziološki dejavniki (vrsta in pH-vrednost tal, kemična sestava tal, klimatske razmere, vlaga …) oziroma zunanji dejavniki, ki imajo lahko velik vpliv na odpornost rastline. To pomeni, da kljub prisotnosti patogenov ni nujno, da se bolezen pri rastlinah vedno razvije, saj se lahko rastline »zaščiti« pred boleznijo, kar je odvisno tudi od ekoloških dejavnikov. Čeprav obstajajo številni mikroogranizmi, ki v interakciji z rastlinami povzročajo bolezni, so rastline odporne na večino rastlinskih patogenov. V interakciji rastline in rastlinskega patogena je bolezen izjema in ne pravilo.

Vsaka rastlina ima svoj imunološki sistem, najboljši način, kako rastlini omogočiti, da ustvari krepak imunološki sistem, je zdrava rast rastline. Zdrava rast je namreč osnova boja proti boleznim. Torej, rastlinam zagotovite dovolj hranil in vode, skrbite, da jih boste posadili na pravo mesto, npr. na senčno ali sončno stran, vlažno ali drenirano območje ipd., in da rastline med rastjo ne bodo doživljale šokov.  

Zadnja leta plodovke ogrožajo predvsem bolezni, ki so prilagojene visokim temperaturam in/ali sopari, kot so (krompirjeva oz. paradižnikova) plesen, pepelovka, žametna pegavost, listna pegavost. V zaščitenih prostorih, kot so rastlinjaki, ti vremenski pogoji omogočajo tudi prekomerno razmnoževanje škodljivcev.

Zaradi neravnovesja v razmerju med kalcijem, kalijem in dušikom ter neenakomerno obskrbo z vlago prihaja na dnu plodov do pojava gnitja oziroma trohnjenja.

Največjo škodo povzročajo bolezni, ki napadajo žilni sistem plodovk, posledično bolne rastline popolnoma odmrejo v zelo kratkem časovnem obdobju.  

Gniloba plodovk

Gniloba je simptom pomanjkanja kalcija v plodu. Najpogosteje se pojavlja pri paradižnikih, paprikah, jajčevcih in določenih sortah melon. Gniloba plodov se začne na vrhovih plodov in se najprej kaže v obliki rjavih madežev.

V tej fazi pazite, da ne boste zamešali gnilobe paradižnika s plamenovko, ker sta si precej podobni. Gniloba počasi sredi pojava sekundardnih parazitov postaja popolnoma črna rana na plodu, v naslednji fazi pa črnijo tudi »rane« na paradižniku.  

Do pomanjkanja kalcija v plodovih lahko pride zaradi nezadostne količine kalcija, ki je dostopen v tleh, nezadostne količine vlage v tleh (prevelika in premajhna količina te onemogoča rastlini pravilno absorbcijo) ali neustreznega razmerja kalcija glede na dušik in kalij.

Da bi preprečili pojav gnilobe, je treba pravočasno ukrepati: pred sajenjem je treba narediti kalcifikacijo tal. Z uporabo Organskega paradižnika in plodovk boste svojim plodovom zagotovili pravilno kislost tal in ustrezno razmerje mikro- in makroelementov, dodatno pa bodo deležni naravnih izboljševalcev (alg) in organskega magnezija ter kalcija. To gnojilo se nahaja v obliki mikrogranul, izredno hitro se topi in deluje, zato je zelo primerno kot dodatno gnojilo skozi celo leto.

Če ste zamudili, vaši paradižniki pa že kažejo znake gnilobe, odstranite bolne plodove in dodajte dve pesti Organskega paradižnika okoli rastlin in na ta način pomagajte preostalim plodovom na rastlini. Preden se bodo razvili ostali plodovi, bo koreninski sistem posrkal potrebne količine kalcija (če so seveda dostopne v tleh).

 

Pepelovka

Pepelovka je bolezen, ki jo povzročajo glive iz družine Erysiphacea in rodov Oidium in Sphaerotheca. Najbolj se širi med suhim in sončnim vremenom. Zlahka jo boste prepoznali kot droben sivo-bel koprenast prah na zunanji strani listov in stebel. Najpogosteje napada kumare, bučke in buče, jagode, lubenice, vrstnice, grah, ognjič in druge rastlinske vrste (plodovke in okrasne). Pepelovka vpliva na manjši pridelek, zmanjšuje tržno vrednost plodov, povzroči pa lahko tudi propad rastlin.  

Krompirjeva plesen

Krompirjeva (tudi paradižnikova) plesen je naziv za bolezni, ki jih povzroči psevdogliva iz roda Peronosporale. Njihovo večje število na kultiviranih rastlinah povzroča veliko škodo, pojavlja pa se tudi na divjih rastlinah.

Znaki krompirjeve plesni so umazano bele, sivkastke ali modrikaste lise, posledice pa so: odmiranje tkiva, spreminjanje barve listov (od rumene do rdečerjave) in sušenje okuženega dela.

Zaradi krompirjeve plesni se je na Irskem leta 1845 močno zmanjšal pridelek krompirja, s katerim se je takrat prehranjeval večji del Ircev, zato je v obdobju med letoma 1845 in 1848 v tej državi zaradi lakote umrlo okoli milijon ljudi.

Paradižnikova plesen

Paradižnikova plesen je glivična bolezen, ki jo povzročajo glive Phytophtora infestans, širi pa se predvsem med vlažnim vremenom – največja nevarnost za njeno širjenje je poleti, ko so pogoste plohe.

Ta bolezen se širi le v vlažnem vremenu in povzroča množično propadanje plodov, kar se zgodi zelo hitro – v enem tednu lahko propade cela rastlina.

Plesen se praviloma pojavi najprej tam, kjer je krompir, potem pa se z vetrom in dežjem prenaša na paradižnik, ki ga navadno uniči v času zorenja in nastanka plodov.

Začetni znaki nastanka bolezni se kažejo na spodnji listih kot nekakšne »sive kraste«, v naslednji fazi pa se na rastlinah pojavi nekakšna rjava gniloba, ki uničuje liste, ki so videti kot zažgani, po površini imajo rumene in rjave lise, pozneje pa začnejo rjaveti in propadati tudi plodovi.  

Ko je vreme vlažno, je možno na spodnjih listih videti nekakšno sivo-belo kopreno. Najbolj prizadene paradižnik in krompir. Z listov se postopoma prenaša na ostale dele rastlin, na koncu tudi na plodove.

Takoj, ko opazite bolezen, odstranite in sežgite okužene dele, da bi preprečili širitev bolezni. Pri zalivanju paradižnikov nikoli ne škropite po listih, temveč jih zalivajte tik ob steblu.

Tudi privezovanje paradižnikov ob kole in premikanje spodnjih listov onemogoča zadrževanje vlage in preprečuje širitev bolezni, saj omogoča večjo zračnost in posledično manjše zadrževanje vlage.

Zaščita ob pojavu bolezni na paradižniku

  • Rastline krepite že od samega začetka razvoja z uporabo organskih tekočih pripravkov, ki se lahko uporabljajo že med setvijo ali sajenjem.
  • Izberite sorte, ki so odporne na paradižnikovo plesen (npr. koktel paradižniki).
  • Uporabljajte zdrav semenski material (najbolje je, da sami shranite seme, vendar nikakor od rastlin, ki so bile okužene).
  • Načrtujte dovolj veliko razdaljo med sadikami (odvisno od velikosti odrasle rastline), saj je zračnost zelo pomemben dejavnik.
  • Spoštujte dobre in slabe sosede in nikakor ne sadite blizu rastlin iz iste družine, še zlasti ne krompirja.
  • Zmerno zalivajte po koreninah oz. tleh okoli rastline, nikoli pa ne zalivajte po listih.
  • Okužene oz. bolne dele rastlin takoj odstranite in sežgite (nikakor jih ne mecite v kompostnik!).

Odpornost paradižnika

Odpornost paradižnika je koncentriran organski homeopatski pripravek, ki se uporablja za krepitev oz. večjo odpornost paradižnikov in jajčevcev. Preprečuje razvoj bolezni in izboljšuje rast rastline za 30 %.

Za preprečitev okužbe bolezni je najbolje rastline preventivno krepiti z rednim zalivanjem s pripravkom še pred pojavom bolezni. Priporočamo, da v vodni raztopini tega pripravka namakate tudi semena pred setvijo ali sadike pred sajenjem na prosto.

Bolezni STOP!

Homeopatsko sredstvo Bolezni STOP se uporablja še pred nastankom bolezni. Temelji na koncentratu fungi complex 1, najučinkovitejše pa deluje, če ga uporabimo kot vodno raztopino, s katero zalivamo. Je preprosto za uporabo in popolnoma varno tako za ljudi kot tudi za okolje. Bolezni STOP je sredstvo, ki je pravzaprav naravni ekstrakt za krepitev rastlin in povečanje njihove odpornosti proti boleznim, kot so plesen, pegavost, rja in mnoge druge.

Rastlina, na katero ne vplivajo mikroorganizmi iz okolja, nima priložnosti, da bi si ustvarila odpornost. Energijo, ki ji je izvorno namenjena za vzpostavitev imunosti, uporablja za razraščanje rastlinske mase in za druge procese, šele potem ko pa pride v stik z novim rastlinskim patogenom iz okolice, začne z izgradnjo odpornosti. Toda takrat je žal že prepozno in najpogosteje patogen/bolezen zmaga. Konvencionalni proizvajalci z uporabo pecticidov povzročajo »lenobo« rastlin, ki ne ustvarjajo lastne odpornosti.

Ker rastlina ne loči koristnih patogenih mikroorganizmov, se enako odzove ob prisotnosti vseh ter takoj začne z razvojem in krepitvijo odpornosti na bolezni. Ko rastlino zalivamo z zgoraj navedenimi sestavinami, jo na naraven način spodbujamo k izgradnji lastne odpornosti.

Če damo rastlinam na voljo dovolj hranljivih snovi, jim neposredno omogočimo, da lahko izgradijo čvrste celične stene in membrane, odporne na predor patogenov. Zaradi vsega tega je rastlina močnejša in odpornejša na patogene.

Razumevanje načina delovanja in medsebojne odvisnosti nam pomaga razumeti dogajanje okoli sebe. Svet rastlin in njihov odnos v biosferi sta komplesna, naša naloga pa je, da ju odkrivamo in obenem spretno izkoristimo, kar nam ponujata.

Ostali nasveti
0