Zgodba o domačem

paradižniku

Obožujem paradižnik!

Ko pomislim na paradižnike, se vedno spomnim scene iz filma Dobro leto (A good year, 2006), ko Russell Crowe pride na svoje sanjsko provansalsko posestvo, z mize vzame zrel paradižnik ter namenoma prav gizdalinsko z užitkom zagrize vanj tako, da se mu sok paradižnika pocedi po bradi in snežno beli pisarniški srajci. Sanje vsakega ljubitelja tega sočnega, rdečega južnoameriškega sadeža, se ti ne zdi? 🙂 Govorim seveda o ekoloških, doma pridelanih paradižnikih, polnih vonja in okusa po poletju in ne o tistih, ki jih najdemo, tako zelo enolične in vodene, na policah supermarketov.

Paradižnik je toploljubna rastlina, vendar ob pravi vzgoji in negi lahko čudovito uspeva tudi v malo hladnejšem podnebju, kot je naše. Njegova pridelava je lahko otročje lahka, lahko pa jo nadgradimo v prav posebno specialistično vejo vrtnarjenja. Marsikakšen vrtičkar si da s paradižnikom kar precej opraviti in vsaj enkrat v sezoni se na vrtnarskih forumih okrog nege paradižnikov vname celostna razprava, kaj je prav in kaj ne. Sama rada malo manj kompliciram, saj je moj vrt res velik in tudi druge rastline potrebujejo mojo pozornost, hkrati pa rada živim tudi življenje izven vrta. Veš, moj vrt je kraj sprostitve, zdravljenja in miru, zato si na njem ne ustvarjam dodatnega, nepotrebnega stresa in po pravici povedano, letina paradižnika je bila do sedaj vedno zelo dobra.

Paradižnik je v resnici sadje, ne zelenjava (ampak to si najbrž že vedel/a), spada pa v družino razhudnikov (je sorodnik krompirja in jajčevcev) in med plodovke (po biodinamični klasifikaciji). Strokovnjaki nutricionisti nikakor ne morejo zediniti mnenja, ali nam koristi ali škoduje. Vsako leto namreč pride v javnost nova raziskava, ki gre v eno ali drugo smer. Dejstvo pa je, da je paradižnik zelo okusen vrtni sadež ter dober vir kalija, betakarotenov, vitaminov, mineralov in karotenoidov (poenostavljeno: antioksidantov). Le-ti naj bi preprečevali določene oblike raka, saj zmanjšujejo škodo, ki jo v naših telesih povzročajo prosti radikali. Poleg tega pa je tudi zelo nizkokalorično živilo. Jaz ga najraje jem kar surovega, včasih se zgodi, da ne pride z vrta niti do kuhinje. 🙂 Seveda pa je odličen tudi v solatah in najrazličnejših omakah.

Vrtičkarji in vrtnarji začnemo misliti na paradižnik že februarja, saj takrat začnemo sejati paradižnik (in ostale toploljubne rastline) v notranje prostore, v lončke (setvene pladnje/šotne/kokosove posodice) za vzgojo lastnih sadik.

Torej, konec februarja ali začetek marca, najbolje ob dnevih, ko biodinamični priročnik Marije Thun sporoča, da so padajoči lunini loki (zeleno obarvani dnevi) in dnevi, primerni za plod, v primeren substrat posejemo želeno vrsto paradižnika. Jaz sem kar pridna, zadnja leta pridelam svoje seme in tako vem, kakšno rastlino in plodove lahko pričakujem. Vedno pa me premami še kakšna nova pisana vrsta (lani so me čez poletje razveseljevali sladki rumeni pelatki). Za to, da bo rastlinica lahko razvila dober, močen koreninski sistem, ki ji bo omogočal boljšo izrabo hranilnih snovi iz zemlje ter bo zato tudi bolj odporna na vremenske razmere in škodljivce, lahko uporabiš mikorizo. Pravzaprav je to zelo priporočljivo za tako občutljive rastline, kot je paradižnik. Pri setvi v notranjih prostorih vedno pazi, da bodo imeli tvoji sejančki dovolj vode, toplote in svetlobe. Jaz sadike ponavadi vzgajam na okenski polici blizu radiatorja (kar ni najbolj primerno, ampak tam imam pač prostor!), zato moram budno paziti, da se substrat ne izsuši. Čisto na začetku na vrh plastičnih posodic ali lončkov ovijem prozorno folijo za živila, da se v posodicah ustvari mikroklima. Na dveh delih naredim male luknjice, da substrat lahko diha in budno pazim, da je dovolj vlage za razvoj rastline.

Ker ponavadi sejem paradižnik tudi v večje plastične posodice, sejančke vmes prepikiram tako, da posadim enega ali dva v male plastične lončke (po možnosti tiste od smutijev, so zelo praktični in uporabni več let). Najbolje je pikirati takrat, ko so klični listi že v vodoravnem položaju. Ko jih (zelo nežno) prepikiram, jih posadim malo globlje, saj s tem pomagam, da se razvije koreninski sistem. Enako naredim, če opazim, da so se sejančki začeli »pretegovati«.

Tako rastlinice rastejo in rastejo, dokler ne pride konec aprila (ali začetek maja, odvisno od vremena), ko gredo lahko na svoje stalno mesto na mojem vrtu ali v kramičnem loncu na mojem ljubljanskem balkonu (tam negujem predvsem češnjevec).

Dnevna temperatura mora biti vsaj 18 C nočna pa 10 C, da bo lahko imela rastlinica optimalen začetek. Na vrtu seveda upoštevam kolobar, dobrososedske odnose ter biodinamiko (paradižnik vedno sadim in negujem na dan za plod).

Nikar paradižnika, prosim, ne sadi na isto mesto kot lani, saj bo verjetnost za okužbe s plesnimi in glivami na tem mestu večja. Upoštevaj, da je sorodnik krompirja in jajčevca ter da imajo sorodniki podobne ali enake škodljivce. Torej tudi to mesto za paradižnik ne bo ugodno. Najbolj mu bo všeč v družbi solate, bazilike, ognjiča, cvetače, nizkega fižola, redkvice ali peteršilja, ki lahko spomladi zapolnijo prostor med mladimi sadikami. Vendar, pozor! Vedno imej v mislih, da se paradižnik precej razraste in razveja. Zato ga že na začetku sadi dovolj narazen, vsaj 70 cm med rastlinami (odvisno od sorte), in ob oporo. Redno ga privezuj ob oporo (z vrvico in v obliki osmice), sicer se rastlina zaradi vetra in teže plodov lahko polomi, pri čemer je bolj občutljiva na plesen in bolezni. Izogibaj se sajenju zraven slabih sosedov: grah, krompir in sladki komarček.

PREBERITE TUDI:

ZGODBA O ORGANSKEM PARADIŽNIKU 2. DEL

SEJANJE IN VZOGJA LASTNIH SADIK

ZAKAJ JE POMEMBNA VZGOJA LASTNIH SADIK